Prijateljičina mama je bila na klepetu s prijateljicami, ko pri sosednji mizi opazi obupanega mladega moškega, očitno Neslovenca. Ki je prišel delat v Slovenijo, pa so ga namenili prostor, ki še za živali ni bil primeren, kaj šele za ljudi (a veste, kako veliko tujih delavcev pri nas živi v takšnih nemogočih razmerah?). Pa se gospa ni mogla obrniti stran, temveč mu je ponudila pomoč pri iskanju boljše sobe. Še več, dokler je ni našel, je lahko stanoval pri njih doma! Pa je tujec, šele prišel je in zna komaj kakšno besedo slovensko, ampak opravlja pa dela, ki jih Slovenci ne želijo opravljati. Je res tako težko biti Človek ljudem, ki ničesar nimajo? Prijateljičini mami tega ne bi bilo treba narediti. Pa je. Ker je lahko in ker ve, da si vsak Človek zasluži, da se z njim ravna kot s Človekom.
