Enkrat sem skočila na kos pice k enemu izmed uličnih prodajalcev tovrstne hrane v bližini ljubljanskega UKC. Medtem ko jem pico, pride prodajalec počistit tri mizice pred kioskom. V tem času se eni izmed gostov, ki so imeli svoj avto parkiran v bližini, nenadoma kar odpeljejo. Prodajalec, ki očitno ni imel stoletnih slovenskih korenin, zakrili z rokami in reče: »Pa ne morem verjeti, otišli so bez, da bi plačali! Jojmene, kaki so ljudi danas …« Ko grem plačat, dam na pult še dodatnih 10 evrov in rečem, da je to za tiste, ki niso plačali, če je sploh dovolj. Prodajalec me pogleda in reče: »Pa ni šans! Ne boste vi plačevali za one barabe, neču uzet, nikako!« In mi je potisnil denar nazaj v roke, »Nikako! Niste vi krivi, pa ste ludi, da čete plačevati za ove barabe …« Pa bi jaz verjetno lažje pogrešala 10 evrov, kot on. Pa jih ni vzel, čeprav ni Slovenec, čeprav po vsem sodeč nima veliko, pa čeprav dela dan in noč, petek in svetek v tistem kiosku, in si je ta denar pošteno zaslužil …
