V Špitaliču, kraju z izjemno zgodovino – tam je bil včasih del duhovno mogočnega kartuzijanskega samostana, se vrtec in podružnična osnovna šola že nekaj let soočata z upadanjem števila otrok. Da je Špitalič z okolico dragulj za mlade družine – mir, narava, duhovna tradicija, odmaknjenost od mestnega trušča, a hkrati samo 10 minut do dovoza avtoceste – je prepoznal tudi ravnatelj vrtca Slovenske Konjice, ki se je skupaj z ravnateljico OŠ Pod goro in direktorico Lambrechtovega doma odločil, da je treba glede tega nekaj storiti. Pa mu ne bi bilo treba. Prav tako ne vzgojiteljicam, učiteljicam in drugim zaposlenim v Špitaliču. Ker od tega ne bo nihče od njih imel nobene materialne koristi, samo goro dodatnega dela so si nakopali. Ampak vedo, da je vredno! Vedo, če se vrtec in šola enkrat v kraju zapreta, je vprašanje, ali se bosta sploh še kdaj lahko odprla. In namesto da bi izkoristili pravljični kraj za odraščanje otrok, ga bomo pustili propadati … otroke pa vozili v vrtec v živčna in stresna mesta, da ja ne bodo nikoli v življenju izkusili miru. Vzgojiteljice in učiteljice vlagajo izjemen napor in kraj napolnjujejo s tako bogatimi vsebinami, ki jih redko srečaš v svetu, kaj šele v Sloveniji (več kot 20 let sem potovala po svetu in dolgo let živela v tujini, tako da vem, kaj govorim) – sicer pa se lahko prepričate tudi sami in jih obiščete kdaj na kakšnem dogodku. Boste videli, ne bo vam žal! Pravljična dežela vabi vse leto …
